Charles Darwin je popolnoma falil. Moški smo, vsekakor, nastali iz opic. Ženske so nastale iz želv (da ne rečem polžev).

Nimam trdne volje. Če bi jo imel, ne bi pil slabega vina za 4,20 evra. Kaj pa naj? Star bom 27 let, zadnja resna zveza je trajala manj kot rok trajanja piva, fukat miže pa se mi ne da več. Zato grem, ko nanese, pač na deci vina za 4,20 evra in poslušam od ene okej drolje o filmih v Kinodvor, na katere me seveda ne povabi, razlaga pa tako, kot da sem ji držal kokice, čeprav teh v Kinodvor sploh nimajo, si jih pa, vsaj jaz, včasih nesem s sabo.

»Ti Iranci snemajo čist odbite filme, Urban. Noro. Kakšni konci, kakšni kadri, kakšna luč.«

Saj sem jo poslušal, kolikor je pač šlo. Kimal sem, se kezil in naredil iransko faco. Ne me spraševat, kako to zgleda.

V Ljubljani na takih pijačkah itak nihče nikogar ne posluša. Sedimo, razmišljamo o tem, kako rešiti Grčijo, in menda minglamo. Jaz ne minglam. Niti ne vem, kaj to je. Nisem hipster, čeprav bi, tu in tam, kakšen torek, ko so na sporedu iranski filmi, rad bil.

»Te olive so pa… Ne vem. Drugačne. Rečem za še ene, kaj?«

Jebalo se mi je za olive. Siten sem bil. Sploh nisem vedel zakaj. Morda zato, ker so bile tiste brez koščic.

»Urban?«

»Kaj?«

»Rečem za še ene olive?«

»Daj.«

»Nisi nekaj navdušen.«

»Nad čem? Olivami?«

»Ne, hehe. Tako, zbegan, zamišljen deluješ.«

»Saj sem.«

»Aha, okej.«

To je to. Rečem, da sem zamišljen in zdravo. Dobim nazaj aha, okej. Egoisti smo, vsi po spisku. Ne poslušamo se več, prodajamo floskule in se nekvalitetno pecamo brez vsebine. Za sosednjo mizo je bil točno tak par. In tudi onadva sta takoj poglodala olive in hotela nove. Kelnarci je bilo še manj jasno, verjetno je sama dobro vedela, da ima boljše olive, a ker je sama slabe volje, je dala na mize tiste najslabše, ker pač ni bil dan za dobre olive.

»Oprosti, a lahko dobiva še ene olive?«

»Seveda, seveda. Prinesem še vino?«

»Ja. Jaz bom isto. Ti, Urban?«

»Meni pa šest kozarcev vode.«

Kelnarca se je zasmejala, kaj se ne bi, Hana pa je popizdila. Tisti značilni rdeči fris je dobila, ki ga ima od leta 2009, ko sva se spoznala prek mojega kao kolega Janija, ki je takrat radodarno talal cifre svojih nedojebanih drolj. V bistvu ne vem, zakaj je Jani takrat, leta 2009, to sploh počel, vem pa, da zdaj živi v neki vukojebini v Aziji, kamor se je preselil z droljo, s katero se je vse varanje na ljubljanskih balkonih (če varaš, potem daj na balkonu, teh je namreč v naši prestolnici bore malo) sploh začelo.

Verjamem, da Hana ne bi šla nikoli živet v Azijo. Nima potenciala. Preveč gladko dobi tipičen rdeči fris, prehitro se užali in preveč analizira vse okrog sebe z olivami vred.

»Hana, bi šla ti živet v Azijo?«

»Kaj? Od kod pa tole… Najprej povej kelnarci, kaj boš.«

»Rose, dva deci.«

»Rose? Od kdaj pa ti rose piješ?«

»Od jutri.«

»Hehe. No, Azija? Zakaj bi pa šla živet v Azijo?«

»Odgovori na vprašanje, ne postavljaj novih. Kako mi gre to na … živce. To punce stalno delate. Stalno! Nekaj vprašamo, postavite nova vprašanja in potem sto malih vprašanj, da na koncu sploh več ne vemo dripci, kaj je bilo sploh osnovno vprašanje. Pizda.«

»Dobro, dobro. Pomiri se.«

»Čisto miren sem.«

Hotel sem vzet še eno olivo, pa je Hana seveda pojedla zadnjo in ostalih 17 pred tem. Življenje ni Casablanca, jebiga. Takšen je pač ta moj lajf. Brez oliv brez koščic. Na pijačah, kamor hodim ena na ena, čeprav sem že lani rekel, da ne bom več, nihče ne igra na klavir. Še slabše je. Vsepovsod kurčev Radio 1, mama Manka, Soseda in prisilno hihitanje radijskih špikerk, da je, haha, na primorski avtocesti, haha, zastoj, ker so trije umrli, haha, kar seveda potem poslušaš, ker je Leo Oblak tako rekel. In potem se na zmenkih režiš vicem, ki sploh niso vici, postavljaš glupa vprašanja, na katera dobiš še bolj glupa dodatna vprašanja.

»Nisi miren. Nekaj te tare.«

»Nič me ne tare. Vprašal sem te, če bi šla živet v Azijo.«

»Si me, ja, ampak zanima me, zakaj si me to vprašal.«

»Kaj zakaj? Vprašal sem te, kake veze ima to. Zanima me, ker sem se spomnil na Janija.«

»Na Janija? Katerega Janija?«

»Jao, Hana.«

»Aja, na najinega Janija.«

Najinega Janija. Jao bože. Bogi Jani.

»Ja, on živi v Aziji, pa sem se prej spomnil nanj, ko si imela rdeči fris.«

»Nisem imela rdečega frisa. Zakaj pa ravno nanj?«

»Pa dobro, kaj moraš stalno postavljati dodatna vprašanja? Sem ti rekel, da me to moti.«

»Zakaj pa?«

»Glej, spet. Ma, jebi se.«

»No, no.«

»Če pa res, jebeš me v glavo.«

»Ne, te ne.«

»Ja, pa me.«

Še dobro, da je ravno takrat kelnarca prinesla najine olive, njen rumeni muškat in moj rose. V bistvu sploh ni bil tako slab, lepo ohlajen, pa stal ni toliko kot kosilo v Kočevju.

»Je dober rose?«

»Je, Hana, je.«

»Zakaj si zdaj osoren?«

»Osoren? Nisem osoren. Ne da se mi. Spijva pa greva.«

»Kam pa?«

»K meni.«

»K tebi? Zakaj pa k tebi? Sploh še nisem bila pri tebi, zdaj me pa, takšen, vabiš k sebi.«

»Potem pa nič, povsem vljudno povabilo je bilo.«

»Pa ne moreš kar tako povabit. Mislim, saj super, da si spontan, ampak… Kako si dobil občutek, da bom sploh pristala na povabilo?«

»Kako? Hana, tri leta hodiva po pijačkah, včasih še na kosilo. Enkrat bi rad bil s tabo, ne da bi držal v roki vilico ali kozarec.«

»Kaj pa bi držal v roki?«

Seveda sem hotel zinit, da bi v rokah najraje držal kurac.

»Pilota, recimo.«

»Pilota?«

»Ja, daljinec no.«

»Ti bi me povabil k sebi, da bi gledala televizijo?«

»Ti veš, da si postavila 18 vprašanj v zadnji minuti in pol?«

»Saj si ga tudi ravnokar.«

Pizda, kaka debata ob roseju. Vzel sem štiri olive in si jih zbasal v usta. Namerno. Žvečil sem kot svinja, cmokal in se delal pomembnega. Kako to zgleda? S kazalcem nalahno tik-tak tolčeš po mizi in se držiš za telefon v suknjiču. Zgleda debilno, a pali.

»Drugače pa, Urban, odgovor je ne.«

»Odgovor na kaj?«

»Na to, ali bi živela v Aziji.«

»Saj sem vedel, da ne bi.«

»Kako si vedel?«

»Sem. Nisi tak tip punce.«

»Zakaj? Zato, ker ne pridem k tebi na instant povabilo gledat televizijo?«

»Tudi, da.«

»Veš kaj, ne da se mi več. Dejansko sem, tam enkrat vmes, dejansko upala, da bo kaj, dala sem ti kar nekaj priložnosti, čeprav si jih ti videl povsem drugače. Zdel si se mi kul, Urban. Tak, pošten. Saj najbrž res si, ampak jaz tega ne vidim, sorry. Samo govoriš, kaj vse boš naredil, narediš pa bolj malo. Tisto sicer dobro, a sam veš, da si zmožen toliko več. Zapravljaš čas. Z mano. S sabo. In potem še tako cmokaš s temi olivami, da bi se najraje v zemljo udrla. Zdaj mi boš itak rekel, da imam rdeči fris in da zaradi tega ne bi mogla it živet v Aziji. Vredu, daj, reči. Meni se ne da več.«

Tako se to zgodi, dragi moji. Takoj. Na horuk. Tri leta kofetkaš, ješ solatke in se sprehajaš ob nabrežjih Ljubljanice. Da ti naše drolje šele naknadno ob olivah brez koščice povedo, da si dejansko imel šanse in da si jih zapravil, ker tega nisi videl in ker si hotel gledat televizijo.

»Dobro, greva.«

»To je vse, kar boš rekel?«

»Ja. Kaj pa naj. Rekla si,da se ti ne da. Ne bom se poniževal in te prepričeval, kdo ali kaj sem.«

»Si nekdo, ki bi šel v Azijo, i get it.«

»Ne, ne gre zato in ne, ne bi šel živet v Azijo. Kakorkoli. Lahko račun?«

»Urban…«

»Hana, pusti. Tole si bova razdelila, da bo vsaj kao pošteno slovo. Oprosti, lahko račun?«

»Slovo?«

»Ja.«

»Glej, ne moreš kar takoj obupat.«

»Pusti. Evo, kolko je? Aha, imaš ti mogoče pet evrov, Hana?«

»Kakorkoli.«

Dala je pet evrov, Hana, in to v kovancih, se kislo nasmejala, jaz pa sem pustil 20 centov napitnine, kar je še radodarno, glede nato, da sem ravnokar vrgel tri leta skozi okno.

»Ne odpiraj mi vrat. Kako sovražim, ko to delaš.«

»Kaj delam?«

»Priliznjeno vljudnega se delaš.«

»Dobro, Hana. Na, pa ti odpri.«

Odprla je vrata tako, da sem se komaj stiščal skozi. Zadnje, kar je v tistem momentu manjkalo, bi bilo njeno droljanje o mojem nezdravem življenju, kilah in tra-la-la.

»Okej. Hvala za povabilo.«

»Kam, domov?«

»Ne, za povabilo na pijačo. Se vidimo.«

»Se  vidimo?!«

»Ja, tako se pač reče no.«

»Zakaj?«

»Ne vem, zakaj, Urban. Kaj kompliciraš zdaj in samo otežuješ vse skupaj?«

»Ne otežujem, samo ne vem, zakaj bi bila vljudna. Tega ne razumem.«

»Vredu, pa ne bom. Adijo.«

»Hana, čakaj…«

Jasno. Prijel sem jo za roko, odmaknil lase za uho, ki sem jo želel polizat tri leta, in jo zažvalil. No, vsaj skušal zažvalit. Ni šlo. Odmaknila se je. Ne vem, kako puncam rata, da se umaknejo poljubu. Nekako dol dajo glavo, skrijejo, pomanjšajo. Charles Darwin je popolnoma falil. Moški smo, vsekakor, nastali iz opic. Ženske so nastale iz želv (da ne rečem polžev).

Ko se ti nekdo v taki situaciji umakne, imaš samo dve opciji. Al se zjočeš al pa probaš še enkrat. Jaz sem naredil oboje. Ja, vsi so naju gledali, čeprav naju itak niso, vsi samo mislijo, da te v takih trenutkih vsi gledajo (pa te ne). Nisem se cmeril, sem pa naredil čobo, malo za efekt, malo za poljub. Ni ratalo.

»Urban… Pusti… Ne gre. Ni mi. Zapravil si…«

»Jaz sem zapravil? Daj, Hana, no.«

»Kaj?«

»Poljubil bi te rad.«

»Zakaj?«

»Kaj zakaj? Kaka vprašanja so to.«

»Dobra.«

»Hehe.«

In potem sva bila tiho, jaz sem predlagal, da greva še na kos pice pri Ljubljanskem dvoru, čeprav sva se oba prenajedla tistih oliv, ki so bile, kot mislim še danes, pravzaprav krive za vse skupaj. Hana je vzela margarito, jaz pa zanalašč tisti kos s papriko in paradajzom in glumil vegetarijanca, kar je najboljše, kar lahko narediš, ko greš narazen, čeprav v bistvu sploh nikoli nisi bil skupaj.

Dobro sem se zajebal s Hano. Skoraj sem postal vegetarijanec.

***
Ko sem šel na bus, sem šel na mesni burek.